KORAKI NAD OBLAKI

Sivina velemesta.
Okrog in okrog
je ropot in smog.
Kako iz tega aresta?

Z mislimi nad oblaki,
tam mehki so koraki.

Mir, svežina vsenaokrog,
obilo zelenih preprog.

Ni treba na vrh Everesta,
ni treba daleč naokrog,
ni treba biti dolgih nog,
dovolj je že iti iz mesta.

Z mislimi nad oblaki,
tam mehki so koraki.

Mir, svežina vsenaokrog,
obilo zelenih preprog.

Ne tja, kjer vodi avtocesta
ali turistični katalog.
Vse lepote daje sam Bog,
njegova je prijazna gesta.

NORI PLES ŽIVLJENJA

Kdaj začne se življenja ples?
V igri prepletenost dvoje teles
spočne novo življenje se zares.
V trebuhu prvi brezskrbni obrati,
z zanimanjem spremlja jih ati,
v zavetju mame ni se česa bati.

Najprej po štirih, kmalu kobacaje,
v spremstvu staršev obotaje.
Vedno bolj hitro, bolj pogumno,
pa tudi mnogokrat brezumno.
Mladosten, poskočen, polka korak,
ta čas živahno odvija se filmski trak.

Polnoletnost, ples iz šole že v službo,
srce v valčku išče romantično družbo.
Pridejo odgovornosti plesa v dvoje,
strastna salsa in pasodoble za dvoboje.
Pridejo otroci in z njimi ringaraja,
in že je tu hip hop, ko najstnik nagaja.

Leta v vse hitrejšem taktu se vrtijo,
utrujene noge vse prevečkrat bolijo,
tudi srce vse prehitro čuti aritmijo.
Zadnja koračnica v melodiji Tišine,
v žalosti korak pride do črnine,
a nori ples v kólu življenja ne mine.

TAKŠEN JE MAJ

Ptičje petje.
Pisano cvetje.
Dišeče doživetje.

Cvetni prah.
Alergij razmah.
Nahóda dah.

Omotica vonjav.
Polje trav.
Korak sanjav.

Srčne želje.
Deklet hrepenenje.
Fantov veselje.

Brez besed.
Barvitost palet.
Prelep pogled.

Čarobni gaj.
Obljubljeni raj.
Takšen je maj.

 

 

VETER SPOMINA

Ukraden čas, trenutek samote.
Zaprem oči, v občutek toplote.
Kot bliski v poletnem dnevu,
kot besedilo v znanem napevu
švigajo misli, tisočeri prebliski,
v spominu zgrajeni obeliski.

Spomini, ki v meni tiho živijo,
v kotičku srca nenehno tlijo,
ko pa zaveje veter spomina,
takrat se sproži kolesje mlina
in doživeti trenutki na obraz
narišejo nasmeh ali mrk izraz.

Lepi spomini srce mi grejejo,
grenki pa zame izkušnje kujejo.
Tisto, kar je že bilo, je minilo,
sprememb za to, več ne bo.
Odprem oči, v tempo vsakdana,
a vetru spomina ostajam vdana.

Klopotec na Piramidi z ujetim pogledom na Maribor

TVOJE DLANI

Bližina, toplina, dlani mehkoba.
Občutek varen je zvestoba.
Še tesen objem za naju oba.
Te tvoje dlani ...
Je vprašanje, ki objemu sledi:
A boš ob meni tudi na stare dni?
Nič ne skrbi, potrdi stisk dlani.

GOLO DREVJE

Jesen. Zima. Golo drevje.
Tisto otožno vejevje.
Kje je barvito življenje?
Kje sta radost, veselje?
Drevje čaka na pomlad,
da se razcveti nasad
in poletje rodi svoj sad,
a zdaj prenaša le hlad.
V zimi pokrije ga tančica,
ovije steklasta ledenica,
pod njim preži lisica,
obišče ga drobna ptica.
Ko poganjat začne zelenje
vse glasnejše je žvrgolenje,
vračat se prične življenje,
spet sta tu radost, veselje!

Golo drevje z Blegoša

 

SNEŽINKA, SNEŽINKE

Tam zgoraj nastaja:
v velikih zračnih višinah,
po plasteh v nebesnih šinah.
Tu spodaj postaja:
duh po snegu po širnih nižinah,
pričakovana igra po strminah.

Snežinka, snežinke,
snežinka za snežinko,
snežinka na snežinko.

Tam zgoraj nastaja:
snežinka za snežinko umetnina,
pod drobnogledom mojstrovina.
Tu spodaj postaja:
snežinka na snežinko belina,
prekriva vse spokojna čistina.

 

 

 

Kreacije snežink